Čustva in čiščenje vzorcev po katerih delujemo

Pravijo, da je navada železna srajca ... in v kar verjamem, je to, da se da tudi železno srajco sleči ... verjamem, da ko te ta srajca dovolj tišči in je njena teža prevelika, se človek odloči, da jo sleče ...

Kako najlažje prepoznate svoje 'železne srajce'?

Poglejte svoje starše - kaj vas moti oz. vas je motilo pri mami in kaj vas moti, oz. vas je motilo pri očetu?

Tako najbolj preprosto vidite, kaj je vaša šola ... ker v 3D realnosti živimo v dualnosti - noč, dan; toplo, hladno ...

Odlomek iz knjige Ko imajo duše žur:

Čustva in čiščenje vzorcev po katerih delujemo

Ste se že kdaj vprašali, zakaj se vam vedno znova in znova pojavljajo enake situacije, zakaj se vedno znova ponavljajo enake lekcije, za katere ste mislili, da ste jih že davno predelali?

Odgovor je preprost – podzavest ostaja enaka, programi iz otroštva ostajajo, negativne izkušnje ostajajo nekje v podzavesti: in vse, kar je v podzavesti, se odraža na ekranu našega življenja. Verjamem, da ste prebrali knjigo Louise Hay, Življenje je tvoje. V njej je pri vsaki fizični težavi opisan čustveni vzrok zanjo. Vzrok za prekomerno težo je v strahu in potrebi po varnosti, v potrebi po tem, da človek beži pred lastnimi občutki, globoka negotovost in potreba po samo-zavračanju.

Leta sem si ponavljala pozitivne afirmacije, kot so: »Pomirjena sem s svojimi občutki. Varna sem, kjerkoli sem. Ustvarjam si lastno varnost. Rada se imam in se odobravam.« Ko sem si nekaj časa ponavljala pozitivne trditve, sem vedno prišla do točke, ko mi je zavestni um, ki je kot stražar, začel govoriti: »Saj vse to že veš! To si že tisočkrat rekla! …« In ker je ta negativni glasek zelo vztrajen, ves čas prisoten, vedno bolj glasen, sem prenehala z delom na sebi. Spet sem zdrsnila nazaj v pridobivanje teže, spet sem zdrsnila v negativne vzorce, v kritiziranje sebe in drugih. In ko sem dovolj padla, sem vedno znova prišla do točke, ko sem sklenila, da moram nekaj spremeniti ... in spet sem se lotila branja in ponavljanja afirmacij … vse od začetka.

Ko ponavljamo trditve, v katere ne verjamemo, si povzročamo še več stresa. V resnici bi bilo bolje, da smo tiho. Dejstvo je, da nam, dokler ne počistimo vseh čustvenih »kod«, ponavljanje pozitivnih afirmacij nič kaj ne pomaga, ker s tem v bistvu spet bežimo sami pred svojo resnico. V osnovi s pozitivnimi afirmacijami, v katere ne verjamemo, sami sebi lažemo. To početje je naporno. Ali ne bi bilo enostavneje, da enkrat za vedno počistimo vzrok, da se na ekranu našega življenja ne bo več »prikazoval« star program?

Članek napisala Minka Gantar