Odpuščanje in osvoboditev duše

Vem, da se ni prijetno sprehajati po 'temnih ulicah' svojih čustev, toda duša si je izbrala natanko takšne okoliščine, da lahko ozavesti vse svoje rane … Preberite zgodbo, kako zamera preraste v koralni greben, ki ovira delovanje srca, in kako jeza in dolgotrajna zamera ustvarita strupene vrelce, ki zastrupljajo kri in porabljajo vso življenjsko energijo, kar v življenje privablja nove in nove slabe dogodke.

»Nikdar!« je rekla. »To si bom zapomnila! Zamerim do groba!«

»Odpusti,« jo je prosil angel. »Odpusti, tako ti bo lažje.«

»Nikdar!« je ponovila. Srdito je stiskala ustnice. »Tega se ne da odpustiti! Nikdar!«

 »Hočeš kazen zanje?«

»Ne vem, katera kazen bi bila dovolj velika.«

»Vsakdo mora plačati za svoje odločitve. Prej ali slej, vsi ...« je tiho rekel angel. »To je neizogibno.«

»Vem.«

»Oprosti! Znebi se bolečine. Zdaj si daleč od tistih, ki so te ranili.«

»Ne. Ne morem. Nočem. Zanje ni odpuščanja.«

»Prav, to je tvoja odločitev,« je zavzdihnil angel. »Kje nameravaš shraniti svojo bolečino?«

»Tukaj in tukaj.« Dotaknila se je srca in glave.

»Prosim, bodi previdna,« jo je rotil angel. »Strup zamere je zelo nevaren. Lahko v tebi ustvari kamen in te potegne na dno. Lahko v tebi zaneti plamen besa, ki te požge od znotraj.«

»To so grenki spomini in zdaj občutim bes,« ga je prekinila. »Naj trpijo za svoja dejanja. Zaslužijo si kazen!«

In bolečina se je naselila tja, kamor je rekla – v glavo in srce.

Bila je mlada in zdrava, zgradila si je življenje, kri ji je tekla po žilah in pljuča so vdihavala zrak svobode. Poročila se je, rodila otroke in pridobila prijatelje. Včasih je bila seveda jezna nanje, vendar je večinoma odpuščala. Včasih, ko je bila jezna in prepirljiva, so tudi drugi odpuščali njej. Bili so vzponi in bili so padci … in trudila se je, da ni razmišljala o svoji bolečini iz preteklosti.

Minilo je mnogo let, preden je znova slišala čudno besedo 'odpusti'.

»Mož me je prevaral. Ves čas se prepiram z otroki. Denar me nima rad. Kaj naj storim?« je vprašala starejšega psihologa.

Pozorno jo je poslušal. Iz neznanega razloga jo je večkrat prosil, naj govori o otroštvu. To jo je jezilo in preusmerjala je pogovor na sedanje življenje, vendar jo je spet in spet vračal v otroštvo. Bil je moder mož in želel se je sprehajati po temnih ulicah njenega spomina – poskušal jih je osvetliti, da bi na svetlo vrgel staro zamero. Ni je želela izpustiti, zato je nasprotovala. On – moder mož – je videl vzrok njenih težav.

»Morate se prečistiti,« je sklenil. »Vaša rane so se razlile. Nanje so se prilepile poznejše bolečnine kot usedline na koralah, ki so se spremenile v ogromen koralni greben. Ta greben je postal ovira za pretok življenjske energije. Zato imate težave v osebnem življenju in zaradi tega je slabo vaše finančno stanje. Robovi, ki so ostri kot britvice, so poškodovali vašo nežno dušo. Znotraj grebenov so tudi drobni strupeni vrelci, različna čustva, taka, ki vam zastrupljajo kri in porabljajo vso življenjsko energijo, kar privablja vedno nove in nove slabe dogodke.«

»Ja, čutim to,« je pokimala. »Od časa do časa sem živčna, včasih celo depresivna, občasno se želim ubiti ... V redu, potrebujem čiščenje. In kaj naj naredim?«

»Oprostite za prvo, največjo bolečino,« ji je svetoval psiholog. »Tako boste odstranili temelj in greben bo razpadel.«

Odpuščanje in osvoboditev duše

»Nikakor!« je vzkliknila. »Tega, kar so mi naredili, ne bom nikdar odpustila! Vso pravico imam biti ranjena!«

»Želite držati zamero ali želite biti srečni?« jo je vprašal psiholog. Ženska ni odgovorila. Vstala je in odšla, s seboj pa odnesla koralni greben bolečine.

Minilo je nekaj let. Ženska je ponovno čakala na sprejem, tokrat pri specialistu. Zdravnik je gledal izvide, bral analize, se mrščil in se prijel za brado …

»Gospod zdravnik, zakaj molčite?« je bila nestrpna.

»Imate sorodnike?« jo je vprašal.

»Straši so mi umrli, z možem sva se ločila, imam pa otroke in vnuke. Zakaj sprašujete po mojih sorodnikih?«

»Veste, tumor imate. Poglejte – tukaj,« Zdravnik je pokazal na sliko njene glave, kjer je bil dobro viden tumor.

»Glede na analizo, tumor ni v redu. Našli smo odgovor, zakaj imate neprestane glavobole, trpite za nespečnostjo in se hitro utrudite. Najhuje je, da je tumor nagnjen k hitri rasti, kar je slabo.«

»Kaj pa zdaj? Moram takoj na operacijo?« je vprašala z grozo v očeh.

»Ne,« je odgovoril zdravnik. »Tukaj so vaši izvidi EKG iz lanskega leta. Imate prešibko srce. Zdi se, da imate kup zdravstvenih težav, ki se samo kopičijo. Prešibki ste, da bi prenesli operacijo. Najprej je treba okrepiti srce in potem ...«

Stavka ni zaključil in ženska je spoznala, da zanjo "potem" morda nikoli ne bo nastopil. Če gre na operacijo, srce ne bo zdržalo in tumor bo zrasel …

»Tako mimogrede pa tudi analiza krvi tudi ni dobra. Hemoglobin je prenizek, levkociti previsoki ... Predpisal vam bom zdravila,« je dejal zdravnik. »Morate sodelovati. Telo morate okrepiti, da bo pripravljeno na operacijo.«

»Kako?«

»Pozitivna čustva, topli odnosi, komunikacija s sorodniki. Zaljubite se v življenje! Prelistajte album s slikami, spomnite se srečnega otroštva.«

Ženska se je kislo nasmehnila.

»Poskusite odpustiti vsem, še posebej staršem,« ji je nepričakovano svetoval zdravnik. »To razbremeni dušo. V svoji praksi sem videl nešteto primerov, ko je odpuščanje naredilo čudeže.«

»Res?« je ironično vprašala.

»Predstavljajte si. V medicini obstaja veliko pomožnih instrumentov. Kakovostna oskrba, kot je skrb za pacienta … Vendar pa je lahko odpuščanje prav tako zdravilno, pa je brezplačno in brez recepta.«

Odpuščanje in osvoboditev duše

https://www.youtube.com/watch?v=KJAQX_esPWk

Odpuščanje in osvoboditev duše

Odpustiti. Smrt. Oprostiti ali umreti? Umreti, toda ne odpustiti? Ko gre za izbiro vprašanja življenja ali smrti, se morate samo odločiti, na katero stran greste.

Glavobol. Bolečina v srcu. 'Kje boš obdržala svoje zamere?' Tukaj in tukaj. Zdaj sta bolečina in bolezen prav tam. Čustvena bolečnina se je tako razrasla, da se je začela širiti po telesu. Tako se je razširila, da se je odločila, da ona postane gospodarica telesa. Ne zaveda pa se, da telo ne bo zdržalo, telo bo umrlo.

Spomnila se je tistih glavnih, ki sta ji v otroštvu prizadejala čustvene rane. Oče in mati. Ves čas sta delala ali pa se prepirala. Nista je imela rada tako, kot si je želela. Nič ni pomagalo, nobena petica, nobeno priznanje, niti to, da je izpolnjevala vse njune zahteve, nobeno ugovarjanje in nobena prošnja. Potem sta se ločila in vsak od njiju si je ustvaril novo družino, kjer zanjo ni bilo prostora. Pri šestnajstih letih so jo poslali v tehnično šolo v drugo mesto, ji izročili vozovnico, kovček z njenimi stvarmi in tri tisoč rubljev za preživetje ... to je vse – od tega trenutka je bila samostojna. Odločila se je »ne bom odpustila.« To bolečino je nosila v sebi vse življenje, prisegala si je, da tega ne bo odpustila, pa če od tega umre – in zdaj je bilo videti, da je prišla prav do te prelomnice.

Ima otroke in vnuke in vdovca Sergeja Stepanoviča, sodelavca, ki si ni želel, da bi umrla.

»No, to je res – premlada sem, da bi umrla. Moram odpustiti,« se je odločila, »vsaj poskusiti moram.«

»Starša, odpuščam vama za vse,« je negotovo rekla. Besede so zvenele plehko in neprepričljivo. Nato je vzela svinčnik in papir ter napisala: »Draga starša! Nisem več jezna. Vse vama odpuščam.«

Njena usta so se stisnila od grenkobe, srce jo je zabolelo, glava je bila še bolj težka. Ona pa je še odločneje prijela za pisalo in napisala: »Odpuščam vama, odpuščam vama.« Olajšanja ni bilo od nikoder, bolečina se je še povečala.

»Ne tako,« ji je prišepnil angel. »Reka vedno teče v eno smer. Starejša sta, ti si mlajša. Bila sta prva, ti si druga. Nisi ti spočela njiju, temveč onadva tebe. Dala sta ti priložnost, da prideš na svet. Bodi jima hvaležna za to.«

»Hvaležna sem jima,« je rekla ženska. »In resnično jima želim odpustiti.«

»Otroci nimajo pravice soditi staršem. Staršem se ne oprošča – starše se prosi za blagoslov.«

»Kaj?« je vprašala. »Sem jaz kaj slabega naredila njima?«

»Naredila si nekaj slabega zase. Zakaj si v sebi pestovala to bolečino? Zakaj imaš glavobole? Kakšen kamen nosiš v prsih? Kaj ti zastruplja kri? Zakaj tvoje življenje ne teče po reki obilja, temveč po mrtvih rokavih in šibkem toku? Želiš imeti prav ali želiš biti zdrava?«

»Je vse to zaradi jeze na starše? Je mogoče, da je ta zamera tako uničujoča?«

»Opozoril sem te,« jo je spomnil angel. »Angeli vedno opozarjamo: ne kopičite, ne nosite, ne zastrupljajte se. Žalost zarjavi, zasmradi in zastrupi vse okoli sebe. Mi opozarjamo! Če se človek odloči za pestovanje bolečine, se nimamo pravice vmešavati. Šele ko si človek zaželi pomoči, mu smemo pomagati.«

»Lahko še vedno zdrobim ta koralni greben? Ali je prepozno?«

»Za začetek ni nikoli prepozno,« je prijazno rekel angel.

»Toda starša sta že dolgo mrtva. Nikogar nimam, ki bi ga lahko prosila odpuščanja, in kako naj to sploh storim?«

»Moli. Slišala te bosta. Če pa te ne bosta slišala, to ne delaš zaradi njiju, to delaš zaradi sebe.«

»Draga starša,« je začela. »Oprostita mi, prosim, če kaj ni bilo v redu … in ja … za vse mi oprostita.«

Nekaj časa je govorila, potem je obmolknila. Začela se je opazovati. Nobene spremembe. Srce jo boli, boli jo glava, nič ni drugače, nič drugače ne čuti – vse je tako, kot je vedno bilo.

»Sama sebi ne verjamem,« si je priznala. »Minilo je toliko let … «

»Poskusi drugače,« ji je svetoval angel. »Spet postani otrok.«

»Kako?«

»Poklekni na kolena in obrni se nanju kot v otroštvu: mama, oče.«

​Ženska je oklevala, nato pa se je spustila na kolena. Sklenila je roki, pogledala v nebo in rekla: »Mama. Oče.« In za tem še enkrat: »Mama. Oče … « Oči so se ji orosile in se začele polniti s solzami. »Mama, oče … to sem jaz … vajina hči … žal mi je … žal mi je …« Njeno grlo je drgetalo od bolečine. Solze so ji začele liti v potokih … In ponavljala je: »Žal mi je. Prosim, oprostita mi. Nisem vaju imela pravice soditi. Mama, oče … «

Kar nekaj časa je minilo, da so potoki solza usahnili. Izmučena se je usedla na tla … naslanjala se je na kavč.

»Kako si?« jo je vprašal angel.

»Ne vem. Ne razumem. Počutim se prazno,« je odgovorila.

»To ponavljaj vsak dan štirideset dni,« ji je svetoval angel. »Vzemi to kot zdravilno kuro, kot na primer homeopatijo … oziroma namesto homeopatije.«

»V redu. Prav. Štirideset dni.«

V prsih se ji je nekaj premaknilo, preplavil jo je topel občutek. Mogoče je bil to drobec koralnega grebena, ki se je stopil. Prvič po dolgem času se je bolje počutila in glava je ni več tako bolela …[1]

[1] Vir: Irina Konstantinova Seminova: Bajke Eljfike – spletna stran bebamur.com. Prevod Minka Gantar.