Ko telo nosi zgodbe, ki niso samo naše

https://www.youtube.com/watch?v=fRrlp3as3Bo

Ste se kdaj vprašali, zakaj se vam v življenju določene stvari vedno znova ponavljajo?

Zakaj vedno znova naletite na podobne odnose?

Zakaj vas je strah narediti korak naprej, čeprav veste, da bi ga morali? Zakaj imate občutek, da morate biti pridni, popolni, močni, tiho potrpeti in vedno poskrbeti za druge?

Včasih živimo po programih, za katere sploh ne vemo, da jih nosimo.

Programih, kot so:

• moram dokazati svojo vrednost,

• moram biti pridna,

• ne smem razočarati drugih,

• bojim se sodbe,

• moram biti popolna,

• raje bom tiho in potrpela,

• za druge moram poskrbeti prej kot zase.

In prav ti nevidni programi lahko močno vplivajo na naše odnose, odločitve, občutek lastne vrednosti in tudi na to, kako doživljamo svoje telo.

»Bodi tiho in potrpi«

Tudi sama sem dolgo živela z enim takšnim sporočilom.

V otroštvu sem pogosto poslušala:

»Bodi tiho in potrpi.«

Dolga leta sem mislila, da pomeni biti dobra ženska to, da preneseš, se prilagodiš, ne povzročaš težav in svoje potrebe postaviš nekam na konec.

Toda kaj se zgodi, ko vedno samo požiramo?

Nekega dne se vsega nabere preveč.

In potem eksplodiramo.

Okolica pa reče:

»Kaj ti je?«» A te luna daje?« »A so hormoni?«

V resnici pa smo mogoče samo predolgo zatirale sebe.

Takrat sem počasi začela razumeti, da se ne želim več ravnati po starih pravilih. Da se moram naučiti povedati, kaj čutim. Postaviti mejo. Reči ne, kadar nekaj ni dobro zame.

In predvsem: začeti verjeti sebi.

Podzavest je kot program v računalniku

Podzavest si rada predstavljam kot računalniški program.

V računalniku imamo programe, ki delujejo v ozadju. Večine časa jih niti ne opazimo.

Podobno lahko delujejo tudi naši notranji vzorci.

Nekateri nam pomagajo.

Drugi pa nas vedno znova peljejo v enake težave.

Morda zavestno govorimo:

»Želim si ljubeč odnos.«

Toda nekje globoko v sebi nosimo prepričanje:

»Ljubezen boli.«

Ali:

»Moram trpeti, da sem vredna ljubezni.«

Ali:

»Če postavim mejo, me bodo zapustili.«

In potem se čudimo, zakaj se zgodba ponavlja.

Zato se mi zdi tako pomembno, da se ne ukvarjamo samo s posledicami, ampak se vprašamo:

Kaj je pod tem?

Od kod prihaja moj strah?

Čigav glas je to?

Je to sploh moje prepričanje?

Kaj vse smo podedovali od svojih prednikov?

Ko pogledamo svoje družinsko drevo, lahko marsikaj razumemo.

Pomislite samo na zadnjih sto let.

Vojne. Pomanjkanje. Lakota. Izgube. Strah. Molčanje. Preživetje.

Naši starši in stari starši pogosto niso imeli prostora, da bi govorili o svojih čustvih.

Morali so preživeti.

In njihove zgodbe so potem vplivale tudi na način, kako so vzgajali svoje otroke.

Če je neka družina desetletja živela v pomanjkanju, se lahko še generacije pozneje pojavlja močan strah:

»Kaj pa, če ne bo dovolj?«

Če je bilo v družini nevarno povedati svoje mnenje, se lahko naslednje generacije težko postavijo zase.

Če so ženske morale samo potrpeti, lahko hčerke še desetletja pozneje nezavedno verjamejo, da morajo vse prenesti.

Zato je eno najpomembnejših vprašanj:

Kaj se v naši družini ponavlja iz generacije v generacijo?

In nato:

Ali sem mogoče jaz tista, pri kateri se ta zgodba lahko konča?

Morda ste vi tisti člen, ki bo prekinil star vzorec

Včasih se nam zdi:

»Zakaj ravno jaz?«

Zakaj moram jaz vse to predelovati?

Toda mogoče lahko pogledamo tudi drugače.

Mogoče ste vi prvi v svoji družinski liniji, ki ima dovolj zavedanja, da reče:

Dovolj.

Tega strahu ne bom več predajala naprej.

Ne bom več živela v pomanjkanju.

Ne bom več molčala samo zato, da bo mir.

Ne bom več dovolila, da drugi odločajo o moji vrednosti.

In ne bom več nosila tega, kar sploh ni moje.

To je lahko začetek ogromne notranje spremembe.

Ste »stara duša«?

Veliko ljudi mi pove, da imajo že vse življenje občutek, da so nekoliko drugačni.

Morda imate močno intuicijo.

Pogledate človeka in nekaj v vas preprosto ve.

Morda močno čutite razpoloženja drugih.

Potrebujete naravo.

Potrebujete čas zase.

Težko prenašate površinske odnose in prazne pogovore.

Čutite, da imate v življenju neko globlje poslanstvo, čeprav še ne veste natančno, kaj je.

Imate veliko ustvarjalnih idej, toda nekje ob vas se vedno najde glas:

»Ne bo ti uspelo.«

»Kaj bodo rekli drugi?«

»Kdo pa misliš, da si?«

In prav tukaj se začne ena najpomembnejših življenjskih lekcij:

postaviti se v svojo moč.

Kdo vam jemlje moč?

Včasih veliko govorimo o tem, kaj bi morali še narediti.

Toda mogoče je pravo vprašanje:

Kaj morate odstraniti?

Kdo vas vedno znova vleče nazaj?

Ob kom se počutite majhne?

Ob kom vedno znova podvomite vase?

Kje rečete »da«, čeprav vse v vas kriči »ne«?

Postavljanje meja ni sebičnost.

Postavljanje meja pomeni:

Spoštujem svojo energijo.

Ne pomeni, da ne ljubimo drugih.

Pomeni, da končno začnemo ljubiti tudi sebe.

Telo pogosto govori takrat, ko mi molčimo

Svoje telo pogosto začnemo poslušati šele takrat, ko se ne počutimo več dobro.

Utrujenost. Napetost. Slab spanec. Občutek, da smo ves čas prazni. Razdražljivost. Notranji nemir.

Seveda imajo telesne težave lahko številne povsem fizične in medicinske vzroke, zato je pri zdravstvenih težavah pomembna tudi ustrezna strokovna obravnava.

Hkrati pa se lahko vprašamo:

Kaj se trenutno dogaja v mojem življenju?

Kaj me bremeni?

Kje ne živim v skladu s sabo?

Kaj že predolgo zadržujem?

Kaj bi morala povedati?

Komu moram postaviti mejo?

In komu moram odpustiti?

Odpuščanje ni opravičevanje

Odpuščanje je ena najmočnejših tem notranjega dela.

Toda odpuščanje ne pomeni:

»To, kar si mi naredil, je bilo v redu.«

Ne.

Odpuščanje pomeni:

Ne bom več dovolila, da ta dogodek vsak dan živi v meni.

Predstavljajte si, da vas s preteklostjo povezuje kavelj.

Vsakič, ko se spomnite dogodka, vas potegne nazaj.

Odpuščanje pomeni, da ta kavelj počasi odpnete.

Ne zaradi druge osebe.

Zaradi sebe.

Da lahko končno nadaljujete svojo pot.

Hvaležnost spreminja pogled na življenje

Ko smo v strahu, je zelo težko biti hvaležen.

Ko trpimo, nam ne pomaga, če nam nekdo reče:

»Saj moraš samo pozitivno misliti.«

Ne.

Čustev ne smemo zanikati.

Toda ko se začne v nas ustvarjati prostor, se lahko počasi vprašamo:

Kaj pa je kljub vsemu dobro?

Za kaj sem danes hvaležna?

Za človeka?

Za pogovor?

Za svoje telo?

Za sonce?

Za možnost, da nekaj danes naredim drugače?

Hvaležnost ne izbriše težav.

Lahko pa počasi spremeni smer, v katero gledamo.

Ne ostajajte samo na ravni problema

Pred kratkim sem slišala zelo zanimiv stavek:

»Če se spustiš na nivo problema, te problem pokoplje. Če ostaneš na nivoju rešitve, se problem začne reševati.«

Ta misel me je nagovorila.

Ker se lahko leta in leta sprašujemo:

Zakaj jaz?

Zakaj se je to zgodilo?

Zakaj imam takšne starše?

Zakaj imam takšnega partnerja?

Zakaj se mi vedno ponavlja isto?

Toda nekega dne moramo vprašati drugače:

Kaj lahko naredim zdaj?

Kaj je moj naslednji korak?

Kaj lahko spremenim jaz?

In tukaj se začne vračanje moči.

Vaša resnica vas lahko osvobodi

Največji preobrat se pogosto zgodi takrat, ko si nekaj končno priznamo.

Morda:

»Jezen sem.«

»Strah me je.«

»Ne želim več živeti tako.«

»V tem odnosu nisem srečna.«

»Vse življenje iščem potrditev drugih.«

»Preveč dajem in premalo sprejemam.«

»Še vedno me boli nekaj, kar se je zgodilo pred dvajsetimi leti.«

Resnica je včasih neprijetna.

Toda hkrati je lahko začetek svobode.

Ker tistega, kar prepoznamo, ni treba več nezavedno ponavljati.

Začnite pri sebi

Ne moremo spremeniti svojih staršev.

Ne moremo spremeniti preteklosti.

Ne moremo spremeniti vseh ljudi okoli sebe.

Lahko pa začnemo pri sebi.

Lahko pogledamo svoje vzorce.

Lahko se naučimo postavljati meje.

Lahko odpustimo.

Lahko začnemo skrbeti za telo.

Lahko spremenimo način prehranjevanja.

Lahko več hodimo v naravo.

Lahko meditiramo.

Lahko začnemo opazovati svoje misli.

In predvsem lahko vsak dan znova izberemo:

Ali bom živela iz strahu ali iz svoje notranje moči?

Sprememba se morda ne zgodi v enem dnevu.

Tudi notranje delo ni čarobni klik.

Kot je v pogovoru povedala tudi ena od udeleženk, ki meditacijo dekodiranja redno uporablja: zanjo je postala način, kako se ob težavah ustavi, gre vase in se posveti svojemu čustvenemu doživljanju.

Potrebna je pripravljenost.

Vztrajnost.

In odločitev:

Ne želim več samo preživeti. Želim živeti svoje življenje.

Morda je prav danes dan, ko se vprašate:

Kateri vzorec se pri meni končuje?

In nato naredite prvi majhen korak.

Ker ko spremenite sebe, se začne spreminjati tudi način, kako doživljate svoje življenje.

V novem videu govorim o tem, kako prepoznati stare vzorce, zakaj je odpuščanje tako pomembno in kako se lahko počasi vrnemo nazaj v svojo moč.

👉 Oglejte si video tukaj:https://www.youtube.com/watch?v=fRrlp3as3Bo

Če pa ob poslušanju začutite, da je prišel čas, da ne ostanete samo pri razumevanju, ampak naredite tudi konkretne korake zase, vas vabim v moj on-line tečaj Ko telo kliče po spremembi.

Začnemo že jutri.

V programu bomo skupaj raziskovali podzavestne in družinske vzorce, čustvene obremenitve, odnos do telesa, stres, notranjo moč in načine, kako lahko začnete ustvarjati spremembe tam, kjer se težave dejansko začnejo – pri koreninah.

👉 Več informacij in prijava:https://www.srecnozivljenje.com/on-line-tecaj-ko-telo-klice-po-spremembi

Morda je prav zdaj trenutek, ko si rečete:

»Dovolj je starih zgodb. Čas je, da izberem drugače.«

Minka