Zakaj telo zboli, ko duša predolgo molči

Pred časom sem na internetu zasledila kratko zgodbo, ki me je globoko ganila. Na prvi pogled govori o kači in žagi, v resnici pa govori o nas in naših odnosih.

Kača je nekega dne zlezla v temen prostor in se po nesreči zaletela v žago. Ostra rezila so ji ranila jezik. Namesto da bi se umaknila, je postala jezna. Prepričana je bila, da jo je žaga napadla.

Zakaj telo zboli, ko duša predolgo molči

Zato je napadla nazaj.

Bolj ko se je zaganjala v žago, bolj se je poškodovala. Na koncu se je okoli nje celo ovila, da bi jo premagala.

Žaga je ves čas samo stala tam.

Na koncu ni bila uničena žaga. Umrla je kača.

Kolikokrat v življenju napadamo svoje žage?

Ko sem prvič slišala to zgodbo, sem se vprašala:

Kolikokrat v življenju se tudi mi zaganjamo v svoje žage?

Morda je to sodelavec, ki nas kritizira. Morda bivši partner. Morda starš, ki nas nikoli ni znal pohvaliti. Morda nekdo, ki nas ne razume.

Nekateri ljudje v naše življenje pridejo kot žaga.

Ne zato, da bi nas uničili, temveč zato, da bi nas naučili nekaj pomembnega.

Težava ni v tem, da obstajajo. Težava nastane, ko začnemo svojo energijo porabljati za boj z njimi.

Ne morete spremeniti ljudi

Ena največjih življenjskih lekcij je spoznanje, da ljudi ne moremo spremeniti.

Ne moremo prisiliti nekoga, da nas razume.

Ne moremo prisiliti nekoga, da nas spoštuje.

Ne moremo prisiliti nekoga, da nas ima rad.

Koliko energije porabimo za dokazovanje, pojasnjevanje, prepričevanje in čakanje, da se bo nekdo končno spremenil?

Žaga ne bo postala blazina.

Žaga je pač žaga.

In ko to sprejmemo, postanemo svobodnejši.

Naučite se preslišati hrup

Če živite blizu železniške proge, sčasoma vlakov skoraj ne slišite več.

Če živite ob cerkvi, se navadite zvonjenja.

Če imate doma pomivalni ali pralni stroj, čez čas postane del ozadja.

Zakaj bi bilo drugače z ljudmi, ki neprestano godrnjajo, kritizirajo ali širijo negativnost?

Ni treba, da vsako njihovo besedo vzamete za svojo.

Ni treba, da odgovorite na vsak napad.

Ni treba, da se ujamete v vsako provokacijo.

Včasih je največja modrost prav v tem, da hrup preprosto preslišimo.

Ko spremenimo frekvenco

Spomnim se svojih treh hčera.

Ko so bile mlajše, sem ves čas nekaj organizirala, opozarjala in usmerjala. Postala sem nekakšen zvok v ozadju. Govorila sem, one pa me niso več zares slišale.

Potem sem spremenila pristop.

Namesto običajnega »Dajmo to, naredimo ono« sem čisto tiho rekla: »Sara, ne boš verjela, kaj se je zgodilo.«

In nenadoma sem dobila njihovo pozornost.

Zakaj?

Ker sem spremenila frekvenco.

Enako velja za vse odnose v življenju.

Ko spremenimo svojo energijo, se spremeni tudi odziv okolice.

Čustva so naš notranji kompas

Veliko ljudi se boji obdobij, ko ne zmorejo biti ves čas pozitivni. Bojijo se čustev, bojijo se žalosti.

V resnici pa ravno takrat rastemo.

Ko izgubljamo nekaj, kar nam je bilo pomembno. Ko se poslavljamo od starih odnosov. Ko ugotovimo, da se nekdo ne bo spremenil.

Takrat se začne naš notranji preporod.

Življenje nas uči spuščanja.

Uči nas zaupanja.

Uči nas, kako postati bolj pristni.

Vaša moč ni v boju

Mnogi mislijo, da moč pomeni glasnost, dokazovanje ali prevlado.

Po mojih izkušnjah je prava moč nekaj povsem drugega.

Moč je, da svoje energije ne razsipavate za ljudi, ki je ne cenijo.

Moč je, da ne reagirate na vsako provokacijo.

Moč je, da ostanete zvesti sebi.

Moč je, da izberete svoj mir.

Ko prenehamo napadati žage, imamo končno dovolj energije za svoje sanje, svoje projekte, svoje zdravje in svojo srečo.

https://www.youtube.com/watch?v=Icl_Jm5aT5g

Zakaj telo zboli, ko duša predolgo molči

Za konec

Če imate trenutno v svojem življenju nekoga, ki vam jemlje mir, se vprašajte:

Ali je res potrebno, da se še naprej zaganjam v to žago?

Morda je čas, da jo pustite tam, kjer je.

Morda je čas, da svojo energijo vrnete sebi.

Kajti vi ste dragocena duša.

In vaše življenje ni namenjeno bojevanju z žagami, ampak ustvarjanju radosti, ljubezni in notranjega miru.

Zaupajte.

Vse bo v redu.

Z ljubeznijo,

Minka