Kaj ste podedovali od svojih prednikov – pa tega sploh ne veste?
Kar so nosili vaši predniki, vam ni treba nositi naprej
**1. november je lahko dan spomina – in tudi dan, ko spustite stare družinske vzorce.**
Ko se spominjamo svojih prednikov, običajno pomislimo na ljudi, ki jih ni več med nami. Na starše, stare starše, prababice in pradede. Prižgemo svečko, obiščemo grob in se spomnimo skupnih trenutkov.
Toda obstaja še nekaj, o čemer govorimo veliko manj.
**Kaj smo od svojih prednikov odnesli s seboj v svoje življenje?**
Ne govorim samo o barvi oči, postavi, laseh ali potezah obraza.
Govorim o vzorcih.
O strahovih.
O občutku krivde.
O sramu.
O prepričanjih o denarju, ljubezni, odnosih in življenju.
O načinu, kako so naše mame prenašale bolečino.
O tem, kako so naši očetje premagovali – ali potlačili – svoje strahove.
In včasih te zgodbe živijo naprej tudi skozi nas.
## Telo nam včasih nekaj sporoča
Morda se vam dogaja, da vas nekaj časa boli koleno, potem rama, drugič glava ali stopala.
Seveda je pri telesnih težavah pomembno najprej preveriti tudi fizične vzroke in po potrebi poiskati zdravniško pomoč. Na počutje lahko vplivajo številni dejavniki, od prehrane in pomanjkanja določenih hranil do obremenitev, poškodb in bolezni.
Toda v svojem delu rada pogledam še eno raven.
**Kaj se dogaja v mojem čustvenem svetu?**
Kaj me bremeni?
Kaj predolgo nosim?
Kje se ne premaknem naprej?
Česa ne želim videti?
Kje ne govorim svoje resnice?
Zame je telo lahko tudi neke vrste zemljevid, ki nas povabi, da pogledamo vase.
Ne zato, da bi vsaki telesni težavi pripisovali čustveni vzrok, temveč zato, da si dovolimo raziskati tudi svoje notranje doživljanje.
## Koliko stvari počnete samo zato, da bo mir?
To je eden najmočnejših družinskih vzorcev, ki jih srečujem:
**»Bom že potrpela, samo da bo mir.«**
»Bom tiho.«
»Ne bom povedala, kaj zares mislim.«
»Bom naredila, kar pričakujejo od mene.«
»Saj bom zdržala.«
»Samo da se ne bomo prepirali.«
In leta minevajo.
Človek se prilagaja, zmanjšuje in odmika sam od sebe.
Morda je tako živela vaša mama.
Morda babica.
Morda so ženske v vaši družini morale biti tiho, skloniti glavo in poskrbeti za vse druge.
Toda vi imate možnost izbrati drugače.
## Spoštovanje prednikov ne pomeni, da morate nositi njihovo bolečino
To se mi zdi eno najlepših sporočil ob 1. novembru.
Svoje prednike lahko ljubimo.
Lahko smo jim globoko hvaležni.
Če ne bi bilo njih, ne bi bilo nas.
Toda to ne pomeni, da moramo nadaljevati njihove zgodbe.
Ni treba nadaljevati strahu pred pomanjkanjem.
Ni treba nadaljevati odnosov, v katerih se morate zmanjševati.
Ni treba nadaljevati občutka, da nikoli niste dovolj dobri.
Ni treba nadaljevati družinskih zamer.
Ni treba nadaljevati bitk, ki so se začele mnogo pred vašim rojstvom.
Morda lahko danes za trenutek zaprete oči in v sebi rečete:
**Hvala vam za življenje.
Hvala za vse, kar ste mi dali.
Z ljubeznijo vas spoštujem.
Kar je vaše, prepuščam vam.
Jaz pa izbiram svojo pot.**
## Spustite bremena, ki niso vaša
Včasih človek tako dolgo nosi neko breme, da sploh ne ve več, da ga nosi.
Zamera, ki se prenaša iz generacije v generacijo.
Družinska drama.
Krivda.
Občutek dolžnosti.
Prepričanje, da moraš vedno poskrbeti za vse.
Strah pred denarjem.
Strah pred samoto.
Strah pred spremembo.
In mogoče je danes pravi trenutek, da se vprašate:
**Kaj v mojem življenju sploh ni moje?**
Kaj sem samo prevzela?
Kaj ponavljam, ker sem se tega naučila doma?
Kaj bi izbrala, če me ne bi bilo strah?
## Ljudje v našem življenju nam pogosto nastavijo ogledalo
Še posebej naši najbližji.
Partner.
Otroci.
Starši.
Sorodniki.
Prav ljudje, s katerimi imamo najmočnejše odnose, pogosto pritisnejo na naše najgloblje rane.
In prva reakcija je običajno:
**»On se mora spremeniti.«**
»Ona me je prizadela.«
»Če bi se moj partner obnašal drugače, bi bila jaz srečna.«
Toda pravo vprašanje je lahko:
**Kaj ta odnos prebuja v meni?**
Zakaj me to tako boli?
Zakaj se vedno znova znajdem v podobni situaciji?
Kje še ne znam postaviti meje?
Kje še vedno potrebujem potrditev drugih?
Kje se ne cenim dovolj?
To ne pomeni, da moramo sprejemati nespoštljivo vedenje drugih. Ravno nasprotno.
Včasih je največji izraz ljubezni do sebe prav jasen **NE**.
## Mir je lahko smerokaz
Eno od sporočil, ki je prišlo skozi moje karte *Sporočila Stvarstva*, je bilo:
**Umiri svoj um.**
In kako preprosto, pa vendar zahtevno je to.
Včasih mislimo, da bomo mir našli, ko bomo vse naredili.
Ko bo hiša pospravljena.
Ko bodo vsi zadovoljni.
Ko bo partner drugačen.
Ko bomo zaslužili več.
Ko bo otrok uredil svoje življenje.
Toda vedno bo nekaj.
Zato se vprašajte drugače:
**Kaj mi danes prinaša več miru?**
In tudi:
**Čemu moram reči NE, da bom v sebi občutila več miru?**
Morda vam mir prinaša sprehod.
Pisanje.
Delo na vrtu.
Kuhanje.
Ustvarjanje.
Risanje.
Glina.
Kvačkanje.
Meditacija.
Delo z rokami.
Pogovor z nekom, ob katerem ste lahko res vi.
Ni treba, da je nekaj velikega.
Včasih se vračanje k sebi začne z majhnimi stvarmi.
## Morda vas duša že nekaj časa kliče naprej
Včasih vemo.
Globoko v sebi že vemo.
Vemo, da je nekega obdobja konec.
Vemo, da tako ne želimo več živeti.
Vemo, da se moramo postaviti zase.
Vemo, da potrebujemo spremembo.
Toda um začne iskati razloge:
»Kaj pa če …?«
»Kaj bodo rekli drugi?«
»Kaj če mi ne uspe?«
»Kaj če ostanem sama?«
»Kaj če naredim napako?«
In tako stojimo med starim in novim.
Toda nekaj v nas že ve, da nazaj ne moremo več.
Morda prav zato čutite nemir.
Ne zato, ker je z vami nekaj narobe, ampak ker določeni stari načini življenja za vas preprosto niso več pravi.
## Ni vam treba več živeti po starem
To je zame glavno sporočilo teh dni.
**Kar je bilo, je bilo.**
Ni treba celo življenje gledati nazaj in razmišljati:
Kaj bi bilo, če bi bilo drugače?
Kaj bi bilo, če bi moj oče …
Kaj bi bilo, če bi moja mama …
Kaj bi bilo, če bi partner …
Kaj bi bilo, če bi šef …
Nekaterih stvari ne moremo spremeniti.
Lahko pa spremenimo to, kar bomo naredili danes.
Lahko izberemo drugačno misel.
Drugačno mejo.
Drugačen odnos do sebe.
Drugačen korak.
In prav tako lahko rečemo:
**»Tukaj se ta zgodba konča.«**
Morda ste prav vi tista ženska v svoji družini, ki bo prekinila vzorec.
Ki bo prva rekla:
Ne bom več živela v strahu.
Ne bom več tiho samo zato, da bo mir.
Ne bom več nosila vseh.
Ne bom več čakala na dovoljenje drugih.
Ne bom se več zmanjšala, da bi bili drugi ob meni bolj udobni.
Izbiram življenje.
Izbiram mir.
Izbiram sebe.
In svojim prednikom lahko rečete samo:
**Hvala za življenje.**
Pot naprej pa je vaša.
Z ljubeznijo,
Minka
Komentarji